Pred prvo svetovno vojno je povpraševanje po Wienerberger izdelkih močno nihalo. Poleg tega so stavke v drugih sektorjih vplivale na poslovanje podjetja. Tako je stavka leta 1906, ki je nastala zato, ker so gradbeni delavci zahtevali krajši delovni čas, praktično privedla do ustavitve gradbene dejavnosti. Vendar pa je bil Wienerberger dobro voden in je izkoriščal rezerve, proizvedene v dobrih časih, jih prodajal po ugodnih cenah in s tem omogočal svoje širjenje poslovanja tudi v času krize.
Veliko investicijsko obdobje se je začelo leta 1910: keramične tovarne so bile razširjene in da bi povečali proizvodnjo, so jih opremili s sodobnimi stroji za izdelavo opeke ter tako uvedli najsodobnejše proizvodne metode.
Izbruh vojne leta 1914 je povzročil krizo v gradbeništvu. Številni projekti so bili prekinjeni, dve tretjini delavcev je bilo poslanih v vojsko, število delavcev pa se je zmanjšalo s približno 2.300 na samo 570. Posledično se je proizvodnja skoraj ustavila, razen začasnih operacij, ki so jih vodile ženske in starejši delavci.
To obdobje je bilo za mnoge težko. Pojavilo se je pomanjkanje hrane in če že govorimo o proizvodnji, je bilo zelo težko dobiti zaloge, transport opeke pa je bil težak, ker ni bilo vagonov, v katerih bi se materiali prevažali. Zaradi pomanjkanja goriva je proizvodnja delala z izgubo. Kljub temu se je Wienerberger uspel širiti tudi v tako težkih okoliščinah. Kupoval je opečne zgradbe in zemljišča v bližini Dunaja, kar je bilo veliko upanje za okrevanje po vojni.
V teh težkih časih je sicer Wienerberger delavce podjetja podpiral na najboljši možen način. Uradniki so bili odsotni, niso bili pa odpuščeni in njihove družine so prejemale hrano ter nastanitev v prostorih podjetja.
Po vojni je prišlo obdobje inflacije in velike depresije. Inflacija je bila drastična in novi ukrepi, uvedeni zaradi nacionalizacije, so Wienerberger prisilili, da je prodal svoje premoženje na Madžarskem, Češkoslovaškem in v Jugoslaviji. Ker so gradbene dejavnosti že več let stagnirale, se je podjetje soočalo z ogromnimi težavami, ki jih je svetovna kriza leta 1929 še poslabšala.
Leta 1933 je avstrijsko gospodarstvo padlo na najnižjo raven. Odliv kapitala, množična brezposelnost in visoki javnofinančni primanjkljaj, podjetja Wienerberger niso pustili nepoškodovanega. Družba je morala pripraviti načrt prestrukturiranja in prodati zemljišča ter nepremičnine. Sredi tridesetih let so se v času krize obnovili proizvodni obrati in Wienerberger se je vrnil v profitno cono.
Obdobje od 1938 do 1945 je zaznamoval nacistični režim. Na začetku je vse spremljalo gospodarsko napredovanje, gradbene dejavnosti pa so potekale brez težav. Proizvodne procesi so bili na vrhuncu, povpraševanje po gradbenih materialih pa je bilo težko zadovoljiti.
Nacistični režim
Wienerberger je bil v tem obdobju pod vplivom nacistov in je vodil propagandne ukrepe za režim. Posledično so se izboljšali tudi življenjski pogoji delavcev. Razmere pa so se hitro poslabšale, ko so zaposlene v vodstvu podjetja pričeli nadomeščati posamezniki, ki so bili politično bolj sprejemljivi za naciste. Judje in drugi nezaželeni zaposleni so bili hitro odpuščeni.
V začetku leta 1940 je bil gospodarski vzpon končan. Prodaja opeke se je močno zmanjšala in večina delavcev je bila pripravljena na novo vojno. Da bi nadaljevali s proizvodnjo, se je podjetje obrnilo na zapornike in židovske zapornike, zato je bila večina Wienerbergerjevih tovarn pred koncem vojne uničena z bombami.
Kljub grozovitim vojnim letom in velikim težavam v prvi polovici 20. stoletja, je med zaposlenimi v Wienerbergerju obstajal občutek pripadnosti. Nekateri delavci so prinesli celo svoja orodja, da bi očistili ruševine, ki so ostale po vojni. Podjetje pa je storilo vse, kar je bilo v njegovi moči, da je zaščitilo svoje delavce. Po vojni se je začela obnova tovarne, glede na potrebe, pa je Wienerberger potreboval ogromne naložbe za posodobitev obrata in zadovoljitev naraščajočega povpraševanja po gradbenih materialih.
Takrat je bila proizvodnja opeke še vedno sezonska in je bila močno odvisna od vremenskih razmer, kjer bi lahko dolga, hladna in vlažna obdobja zaustavila proizvodnjo. Vendar se je stanje začelo spreminjati konec petdesetih let, ko je bila izvedena proizvodnja umetnega sušilnega sistema, ki je zagotavljala celoletno proizvodnjo, ne glede na vremenske razmere.
Deset let kasneje, leta 1955, je Wienerberger dosegel nov rekord v številu proizvedenih opek in dosegel rekordne prihodke. Prvič v zgodovini je bilo proizvedenih več kot 199 milijonov kosov na leto. Hkrati je družba nadaljevala z velikimi naložbami in v enem letu za izboljšanje poslovanja vložila 23,5 milijona šilingov (nekaj manj kot 2 milijona evrov).
Naftna kriza iz sedemdesetih let je zopet prizadela gradbeno industrijo. Ker je prispelo manj naročil, so bila številna podjetja prisiljena zmanjšati proizvodnjo ali celo razglasiti stečaj. Posledično se je začel proces konsolidacije, v katerem so bili znova zaprti posamezni obrati Wienerbergerja in poenostavljena struktura podjetja. Vendar je bilo obdobje takšne organizacije kratkoročno in v začetku osemdesetih let je podjetje začelo okrevati, čeprav je bila gradbena industrija še naprej v krizi. Takšna situacija je ustrezala Wienerbergerju, ki je takrat krizo izkoristil in kupil avstrijska podjetja, ki so postala plačilno nesposobna.
Prestrukturiranje podjetja se je začelo v osemdesetih letih 20. stoletja pod vodstvom novega člana uprave - Erharde Schaschle. Po naftni krizi in posledičnem padcu gospodarske aktivnosti so reorganizacijski ukrepi pripeljali podjetje na pravo pot, Wienerberger pa je postal globalno podjetje v industriji gradbenih materialov.
Eden od glavnih korakov v tem procesu je bil spremeniti pristop podjetja od proizvodnje do tržno usmerjenega podjetja. Wienerberger se je istočasno osredotočil na internacionalizacijo in širitev. Med letoma 1986 in 1994 je bilo v povprečju zgrajenih ali kupljenih 10 novih proizvodnih obratov.
Leta 1986 je Wienerberger prejel ponudbo za nakup nemške skupine Oltmanns Group s sedežem v Oldenburgu. To podjetje je bilo glavni proizvajalec gradbenih materialov, ki so večinoma proizvajali opeke in cevi v Nemčiji in Franciji. Za Wienerberger je ta nakup zaznamoval prvi korak pri širjenju zunaj meja Avstrije, pa tudi novega območja, kjer je podjetje delovalo. Z nakupom Oltmanns Group je Wienerberger v svoj portfelj dodal še eno skupino izdelkov: plastične cevi.
Ob koncu 80. let je Wienerberger vodil 40 tovarn v Evropi, zaradi česar je postal eden največjih proizvajalcev gradbenih materialov. Nekaj let kasneje, leta 1988, je podjetje prevzelo "Salen Kunststoffwerk" in se pridružilo "Tekumu", da bi ustanovilo skupino PIPELIFE.
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je podjetje osredotočilo na proizvodnjo opeke in cevne sisteme kot sistemske rešitve. S svojimi sistemskimi rešitvami se je Wienerberger začel postavljati kot dobavitelj, ki svojim kupcem ponuja vse od opeke do mavčnih in zidarskih orodij. To je olajšalo načrtovanje in dvignilo kakovost na novo raven.