Wienerberger Brick Award
Wienerberger Brick Award

Opeka - gradnik kulturne in geografske identitete

»Opeka je eden najstarejših materialov, ki pa ponuja še ogromno potenciala za prihodnost,« je prepričana arhitektka Tina Gregorič, ki je skupaj z Aljošo Deklevo ustanoviteljica priznanega arhitekturnega biroja dekleva gregorič arhitekti.

Projekti biroja so bili deležni mednarodne pozornosti in večkrat nagrajeni – omenimo le Architecture Review House Award, International Architecture Award in kar pet nominacij za prestižno nagrado Miesa van der Roheja. Arhitekturno prakso, ki se arhitekturnih projektov loteva poglobljeno in s poudarkom na raziskovanju in sistemskem reševanju prostorskih izzivov, nadgrajuje Tina Gregorič kot redna profesorica na Inštitutu za arhitekturo in oblikovanje na Tehnični univerzi na Dunaju ter kot gostujoča predavateljica na svetovnih arhitekturnih šolah. Letos je tudi članica mednarodne žirije nagrade Brick Award, ki jo gosti podjetje Wienerberger in ki izbira najboljše svetovne arhitekturne projekte, zgrajene iz opeke. Nagrada je na svetu posebna, saj se osredotoča na en sam material in njegov potencial. Prav prilagodljivost in univerzalnost opeke omogočata, da nagrada vsaki dve leti ponudi pregled izjemno raznolikih projektov z vsega sveta.

Kakšen je potencial opečne gradnje danes? Zakaj lahko opeka kot material preživi v prihodnosti?

Opeka je eden najstarejših materialov, v katerem vidimo in doživljamo zemeljskost. Ker je lokalna opeka po svetu različna, je to material, ki hiperlokalno določa arhitekturo. Lokalna zemlja je določala, kakšen tip opeke so določene civilizacije uporabljale: njen format, njeno barvo. Lokalno podnebje pa je narekovalo, kakšna bo nadaljnja obdelava opeke: ali bo ta sušena na zraku ali dodatno toplotno obdelana. Zato je opeka material, ki nas nenehno navdihuje in povezuje z našo preteklostjo, z realnostjo lokacije določene arhitekture. Opeka je, tako kot kamen ali les, naraven material, ki nenehno pridobiva pomembnost, sploh zdaj, na točki prehoda iz linearnega v krožno gospodarstvo, saj ima to prednost, da se jo da ponovno uporabiti. Opeka je zemlja, ki pa jo vidiš dvignjeno, vertikalno, ne več v njeni horizontalni legi, in ki priča o lokalni geografiji in kulturi. Vedno več projektov po svetu se osredotoča na pridobivanje nežgane gline na sami lokaciji in na izobraževanje lokalnega prebivalstva o prednostih uporabe lokalnih materialov. Zato menim, da ima opeka zelo svetlo prihodnost.

 

Kot pravite, množica različnih vrst opeke ponuja izjemno veliko možnosti oblikovne in konstrukcijske rešitve, hkrati pa lahko prek izobraževanja postane proces, ki traja tudi po tem, ko je gradnja končana.

Eksperimentiranje s formati, obdelavo in barvo gline poznamo iz dela Aalta in Zumthorja, ki je še nedavno za Kolumba muzej v Kölnu razvil poseben format opeke. Tudi Frank Lloyd Wright se je osredotočil na pomembnost horizonatnega formata opeke in posebnega skrivanja vertikalne fuge, da bi poudaril horizontalnost svojih zasnov. Poznamo pa tudi primere iz Slovenije ko je Stanko Kristl še 1965 lahko naročil svoj lasten format opeke za atrijske hiše na Prulah.

Arhitekti so se vedno intenzivno ukvarjali z oblikovanjem opeke, danes pa je, sploh pri nas, prisotna frustracija glede tega, da je zaradi visokih cen večinoma mogoče delati le s kataloškimi formati. Zato se danes v Evropi razen za izjemno visoke investicije ne da toliko eksperimentirati z opeko kot morda kje drugje, kjer zaradi cenejše delovne sile, ne spremembe v produkciji opeke in ne gradnja z opeko, niso tako ekonomsko nesprejemljive. Opeka je od nekdaj predmet fascinacije arhitektov, in najboljši rezultati so vedno nastali takrat, ko so ti pri svojih zasnovah izhajali iz spoštovanja do gline in zavedanja, kakšen potencial nosi.

Initiative Rising Star School Buildings; Brick Award 2020 Category "Building Outside the Box"; Architects: Ingenieure ohne Grenzen, Photo:  Kristina Egbers

Knjiga Brick Book

Brick Book knjiga predstavlja opeko kot brezčasni gradbeni material v prihodnost usmerjene arhitekture. 

Kako pa bi ocenili sonaravnost gradnje iz opeke v primerjavi z butano zemljo?

Če na opeko gledamo širše, je butana zemlja v bistvu nežgana opeka. Gre za isti material – zemljo, ki jo izkopljemo na lokaciji, naložimo v kalupe in pustimo, da se posuši. Takšna tehnologija se uporablja predvsem v Afriki in Južni Ameriki, kjer so podnebni pogoji za to najprimernejši. Med vsebnostjo glinenih delcev pa je na različnih lokacijah lahko drastična razlika, zato je pravzaprav vprašanje, kako sploh definirati opeko. Prav zdaj, ko se s študenti ukvarjam z opeko, ugotavljam, da je poznavanje karakteristik nežgane in žgane opeke osnova za kakšenkoli eksperiment. Način in temperatura žganja definirata odpornost opeke proti zunanjim vplivom. Žganje opeke pomeni veliko porabo energije, je pa res, da v naših krajih nežgane opeke oziroma žgane pri nizkih temperaturah ne moremo izpostavljati vremeskim vplivom, medtem ko je v Španiji to mogoče in dovoljeno.

Trajnostnim načelom se lahko na različnih lokacijah približamo iz različnih smeri. Danes potekajo raziskave in projekti, ki vključujejo v prozivodnjo opeke lokalne odpadke – denimo pepel, živalske izločke in drugo. Zdi se mi, da smo se vsi začeli zavedati dejstva, da arhitekti soprispevamo k zelo velikim izpustom CO2 in da je vsaka naša odločitev o tem, kako, kje in iz česa gradimo, ključna za prihodnost okolja. Pametna raba opeke je smiselna, saj denimo na fasadi zagotavlja dolgoročno trajnost, v konstrukciji pa omogoča boljše bivalne pogoje od betona. A gradnje večjih stanovanjskih objektov iz opeke si ne moremo več privoščiti, saj je urna postavka gradbenih delavcev tudi v Sloveniji previsoka. Zato se pogosto uporablja beton - ne zato, ker bi bil primernejši, temveč zaradi nekaterih ekonomskih parametrov, ki s tem posredno vplivajo tudi na kakovost našega bivalnega okolja.

Kaj pa raba opeke v urbanem okolju? Kot prvinski material si jo radi zamišljamo na podeželju.

Ob severnoameriški mestni revoluciji, ko se je začela gradnja visokih stavb z dvigali, večina teh konstrukcij še vedno opečnih. V dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja je bila opeka material, s katerim so gradili velemesta, kot sta denimo New York in Chicago. Opeka je bila zato zelo dolgo, dokler nista primata prevzela steklo in jeklo, razumljena kot tisti material, ki gradi urbanost. Lahko ima hkrati mestni in prvinski značaj, kar lahko razberemo iz najboljše večnamenske in izrazito mestne stavbe Edvarda Ravnikarja na Slovenski cesti, ki združuje Jakopičevo galerijo, poslovne prostore in stanovanja. Opeka in kamen skupaj pomebno definirata podobo Plečnikovega NUKa. Veliko severnoevropskih mest je opečnih, in tam je opeka tudi tisti material, ki predstavlja materialno identiteto teh mest.

Na kaj ste bili pri presojanju projektov za Brick Award še posebno pozorni? Kakšen je po vašem mnenju dober opečnat projekt?

Glede na to, da je šlo za izjemno različne projekte na različnih lokacijah po svetu, namenjene različnim programom, smo iskali vrhunskost v arhitekturi znotraj specifičnih pogojev ustvarjanja. Z izjemno diskusijo znotraj res dobre žirije smo presojali tako koncept kot njegovo izvedbo, vpliv na lokalno skupnost in na dobrobit prebivalcev, skratka, projekt kot celoto v navezavi s posebno rabo materiala. Zakaj so izbrali ravno opeko? Kakšne ambientalne, atmosferske učinke so uspeli doseči, kako inovativni so bili pri rabi materiala? Pomembna je bila vloga, ki jo ima opeka v projektu, in ali namiguje na še neraziskane možnosti, ki jih material ponuja. Do posameznih projektov smo se opredeljevali najprej znotraj programskih kategorij in kasneje izbrali zmagovalni projekt kategorije ter dodatno posebno nagrado ter glavno nagrado BRICK AWARD 2020.

Wienerberger je gostitelj nagrade Brick Award in kot podjetje veliko sodeluje z arhitekturno stroko. V čem vidite prednosti povezovanja gospodarstva s stroko?

Stroka bi se morala vedno povezovati z gospodarstvom, a s kritičnim premislekom. Mi smo z Wienerbergerjem začeli sodelovati že kot mladi arhitekti, ko smo leta 2005 zmagali prvi natečaj za stanovanjsko sosesko F4 na Brdu v Ljubljani, za katero smo opečno fasado izbrali ravno zato, da bi pripovedovala zgodbo zemlje z glino ter lokacije, kjer je bila nekoč viška opekarna in gradila identiteto novih domov.  

Barva gline na tem območju, pa je razlog za rumenkasto fasadno opeko. Že od začetka projekta smo zelo dobro sodelovali s tehnično službo Wienerbergerja in brez tega ne bi mogli izpeljati inovativnih rešitev v projektu.

Ekperimentiranje z obstoječimi formati znotraj omejene investicije je bil ključen izziv, ki ga v procesu nikoli nismo želeli opustiti. Za arhitekte je nujno, da se o materialu izobrazijo sami in pri proizvajalcih in z njimi razvijajo nove oblike uporabe obstoječih materialov ter sodelujejo pri pripravi tehničnih detajlov ter kasneje tudi pri izvedbi na gradbišču. Zdi se mi tudi neobhodno, da je zavedanje, da prav izbor materiala vsakič znova ključno določa arhitekturno oblikovanje, pomembno vedno izpostavljati že v času študija.

Omenili ste, da se tudi s svojimi študenti na TU na Dunaju prav zdaj ukvarjate z opeko.

Ravno ta semester s svojimi študenti zaključujemo ustvarjanje Akademije Opeke v krajinskem parku na Goričkem. Opeka je bila izpostavljena kot materialno izhodišče za arhitekturno raziskovanje in projektiranje centra za raziskave na področju opeke in njene produkcije. Izkazalo se je, da je to, da smo študentom kot osnovno omejitev postavili material, izjemno dobra poteza, saj so se najprej ogromno naučili o tradicionalnih in sodobnih tehnologijah izdelave opeke in prav zaradi tega razvili zelo inovativne projekte.

 

Pogovarjala se je: Ajda Bračič

Objavljeno v reviji: Outsider #22; OUTSIDER

Foto: Wienerberger, Rafael Gamo, Miran Kambič

Brick Award artikli

Architects working in their office

Prijava na novice

Naše novice prinašajo najpomembnejše informacije iz podjetja Wienerberger. Preprosto se prijavite in vse informacije boste prejemali direktno na vaš elektronski naslov.